Kdo je psihosocialni svetovalec? Kakšna znanja in veščine so potrebne za opravljanje tega poklica? Kaj je in komu je namenjeno psihosocialno svetovanje? 

Spoznali bomo, kako poteka izobraževanje za poklic psihosocialnega svetovalca v Sloveniji in na katerih področjih se diplomanti lahko zaposlijo, kakšni so trendi razvoja poklica psihosocialni svetovalec …

Doc. dr. Tjaša Stepišnik Perdih je vodja Šole za psihosocialno pomoč in svetovanje na FUDŠ. Kot predavateljica sodeluje na visokošolskem študijskem programu Psihosocialna pomoč in magistrskem študijskem programu Psihosocialno svetovanje.

Nasilje je v družbi splošen pojav in vedno več posameznic – žrtev nasilja – si poišče strokovno pomoč za predelovanje negativnih, travmatičnih izkušenj. Psihosocialno oz. psihoterapevtsko delo z žrtvami nasilja tako predstavlja specifično področje, kjer so v ospredju znanje in kompetence psihosocialnega svetovalca, ki mora slediti etičnim in zakonskim okvirjem, hkrati pa podpreti in opolnomočiti žrtev nasilja. Tekom predavanja bomo spoznali vrste nasilja, zakonske in etične okvirje pri delu z žrtvami nasilja, kako žrtev nasilja karseda podpreti ter kam lahko žrtev nasilja usmerimo za dodatno strokovno pomoč.  

Viktorija Zupančič je magistrica psihosocialne pomoči in specializantka transakcijsko- analitičnega psihoterapevtskega pristopa. Deluje na področju psihosocialnega svetovanja žrtvam nasilja v okviru Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, hkrati pa svetovalno in terapevtsko delo opravlja tudi v okviru svoje zasebne psihoterapevtske prakse v Ljubljani.

Odkar pomnim, sem zelo rada opazovala ljudi, njihova obnašanja, odzive, vedenja, čustvovanja … Več pozornosti sem namenila drugim in ne toliko sebi. Če se mi je zgodilo kaj bolj travmatičnega, sem se velikokrat počutila žrtev. Ta vloga žrtve, ki jo včasih nisem zaznala kot nekaj neugodnega in je nisem znala niti definirati, me je mnogokrat osiromašila, da nisem znala in zmogla oživiti svojih talentov in sposobnosti. Koliko dobrih idej zaradi tega ni zaživelo. Nekje v sebi sem se zavedala svojih vrlin in sposobnosti, vendar strah, da je to le moj občutek in da v resnici ni tako, me je velikokrat premagal in tako sem zapirala vrata mnogim življenjskim zmagam.

A strah pred življenjskimi podvigi in zmagami je izgubil moč, ko se mi je leta 2009 rodil sin Ivan in leto kasneje, ko je bila postavljena njegova težka diagnoza. Takrat sem se šele zavedala, da če hočem pomagati tako bolnemu otroku, vloga žrtve in strah pred tem, da nisem dovolj močna, nima kaj iskati na moji poti. Sprva je bilo težko. Toda Ivan me je kmalu pripeljal do spoznanja, da strahu ne smem dajati toliko pozornosti, ker ne bom zmogla pomagati njemu. 

Huda preizkušnja, ko se zaveš, da bo tvoj otrok celo življenje odvisen od tebe in da nikoli več ne boš slišala besede mama, ti odpre nove dimenzije življenja. Skozi proces sprejemanja otrokove bolezni sem spoznala, da je bila Ivanova bolezen znamenje, ki mi je pokazalo pravo pot, pot, ki vodi k sebi. Ta pot mi je pomagala in mi še vedno pomaga odkrivati sebe in spoznavati, kaj je bistvo, kaj je smisel življenja.

Vsak dan se zavedam, da ni nič samoumevno. To, da lahko hodiš, govoriš, razmišljaš, ješ, se smejiš, je en velik dar. Premalokrat smo hvaležni za vse te darove. Čeprav so bili dnevi, tedni, včasih meseci, ko sva z možem imela občutek, da se ne bo izšlo, da bova »padla pod težo križa«, ko sva gledala svojega nebogljenega otroka v primežu nepopustljive bolezni, ko sva bila psihično in fizično izmučena, saj je bolečina včasih dobesedno žgala, sem spoznala, da sta zadovoljstvo in sreča odvisna samo od nas samih. Kolikokrat slišim frazo »samo zdravja, pa bo«. Če bi to res držalo, potem bi bili vsi zdravi ljudje srečni. Pa so res?

Katja Lavrih je študentka dodiplomskega študijskega programa Psihosocialna pomoč in  žena možu Petru in mama dvema sinovoma, štiriletnemu Pavlu in štirinajstletnemu Ivanu, ki jim je s svojo težko boleznijo (fokalna kortikalna displazija – žariščna epilepsija) odgovoril na marsikatero življenjsko vprašanje. Skupaj z njim se je učila terapevtskega dela na vseh področjih njegovega  funkcioniranja. Pred njegovim rojstvom je več kot deset let delala kot katehistinja in voditeljica mladinskih skupin po različnih župnijah. Njena največja strast so odnosi in hvaležna je, da se je lahko vpisala na študij psihosocialne pomoči na Fakulteti za uporabne družbene študije.

Kot otrok sem vedno vedela, da sem malce drugačna in da nikoli ne bom počela čisto vseh aktivnosti, ki jih počnejo drugi otroci – to je bila moja realnost, moj vsakdan. Dobro leto po mojem rojstvu sta se bila moja starša primorana soočiti z diagnozo, ki so mi jo postavili zdravniki. V meni je bilo nekaj drugačnega, pravzaprav niso bili prepričani, kaj to je, nekaj ne deluje tako, kot običajno deluje, nekaj je drugače. Nekaj neraziskanega, nekaj zelo redkega, nekaj, kar slovensko zdravstvo v letu 1996 še ni poznalo: kostna displazija z nizko rastjo. Starša sta se predvsem ukvarjala z rešitvijo, kako mi pomagati, kaj potrebujem, kaj to sploh pomeni zame, kakšno življenje me čaka. Jaz pa sem se ukvarjala predvsem s tem, da sem izrazito nižje rasti kot moji vrstniki. Hvaležna sem staršema za brezpogojno podporo in ljubezen, ki mi jo še danes nudita. Brez njiju danes ne bi imela moči spregovoriti o svojih stiskah in poti, ki je imela kar veliko ovinkov in slepih ulic. Na tej točki v svojem življenju vem, da ni treba vedno iskati boljši jutri, temveč da je tudi današnji dan, kljub preprekam, lahko prijeten.

S svojo zgodbo želim predvsem predstaviti, da kljub težkim trenutkom lahko le-te sprejmemo in poskušamo živeti z njimi. Predvsem pa to, da ne minimaliziramo stisk, ki jih drugi doživljajo. Čeprav se nam ne zdijo tako velike, lahko nekomu obrnejo življenje na glavo. Skušajmo biti podpora tem ljudem in razumeti njihovo stisko ter jim pomagati, da jo sprejmejo.

Pia Brolih Djilas, diplomantka dodiplomskega študijskega programa Psihosocialna pomoč in študentka magistrskega študijskega programa Psihosocialno svetovanje, ki so ji kmalu po rojstvu diagnosticirali kostno displazijo z nizko rastjo.

Poglobili se bomo v proces zastavljanja ciljev, trening učinkovitosti, samozavesti, v naša prepričanja ter vrednote, v svoj ‘zakaj,’ ki služi kot temelj za navdih, ter trening vizualizacije kot pripravo na optimalno delovanje in uresničevanje ciljev. Znanje na področju psihologije in nevropsihologije bo omogočilo udeležencem, da razkrijejo svoje potenciale in dosegajo vrhunske rezultate ne samo na akademskem področju, temveč tudi v zasebnem življenju. Predstavila bom tudi svoj nov produkt Od Sanj do Cilja – psihološko orodje v obliki namizne igre, ki pomaga posamezniku pravilno zastaviti cilj in prek treninga možganov omogoči posamezniku, da ta cilj tudi uresniči. 

Več o produktu Od Sanj do Cilja: https://www.odsanjdocilja.com/

Sara Isaković  je najuspešnejša slovenska plavalka, dobitnica srebrne olimpijske kolajne na Olimpijskih igrah v Pekingu leta 2008, ki so predstavljale vrhunec njene športne kariere. Poleg športa je danes, točno 7 let po zaključku kariere, svoje poslanstvo našla v raziskovanju delovanja možganov (na U.S Navy Sealsih, Marincih ter Olimpijskih športnikih), ter dela na področju performance psihologije (psihologija optimalnega nastopanja). Po končani diplomi iz univerze Berkeley in magisterija v San Diegu se je Sara začela ukvarjati s športniki, piloti, glasbeniki ter poslovneži, katerim pomaga izvesti optimalen nastop v stresnih situacijah. Sara se zavzema za zdrav način življenja ter promovira mentalni in fizični fitnes za dobro počutje ter odpornost v današnjem hitrem in napornem življenju. Pred kratkim je postala certificirani praktik hipnoze pri dr. Šinigoju, tako kot tudi pri dr. Pajntarju – društvo za medicinsko hipnozo.