Študenti pravijo:
»Za strani, ki jih vsi poznamo in za katere slišimo vsak dan, verjamemo, da so resnične. Če pa vidimo neko novico, neko stran prvič, smo v dvomih, če bi verjeli. Bolj verjetno ne bomo.«
»Odvisno je od tega, koliko me privabi naslov. Tudi če je ”fake”, kliknem, da vidim, kakšno neumnost so napisali. Se pa zgodi, da tudi v zaupljivem viru zgodba ni resnična.«
»…pri teh letih se počutim dolžna, da bi vedela, kaj se dogaja. Samo v resnici nočem vedeti, kaj se dogaja, ker takoj, ko se začneš pogovarjati, se vsi začno samo kregati. Ker se noben nikoli ne strinja in nikoli se ne bodo vsi strinjali. Če je pred volitvami, preberem, se nekaj odločim, grem volit. Nočem pa se pogovarjati sploh o tem.«
»Veliko pa na naša menja vplivajo tudi influencerji [vplivneži], to kar govorijo in objavljajo. Pa tudi mnenja drugih ljudi, kot je že bilo rečeno, da komentarje bereš in si glede na to oblikuješ mnenje … pa to, kar prvo vidiš, lahko ustvari tvoje mnenje o neki situaciji.«
»Ker pa se tiče teh lažnih novic, sam prehitro neke zaključke naredim. Nekaj preberem, lahko niti pol novice, a si že ustvarim svoje mnenje.«
»Če gledajo poročila starši, če se mi da, sedim zraven in poslušam, čeprav ne vem niti tega, zakaj se gre. Sicer pa mi oni povejo. Da bi sama, da bi me to zanimalo, to pa bolj ne.«
»Jaz tudi ne spremljam, kaj se dogaja. Potem vprašam mamo in tatu pred volitvami, ker pač poznajo bolj te zadeve, ker večkrat gledajo. Meni je dolgočasno to gledati.«
Zbiranje primarnih podatkov o medijski pismenosti, ki v okviru Infrastrukturnega programa Medijska pismenost Fakultete za uporabne družbene študije poteka že od leta 2013, se osredotoča na različne segmente populacije, pri čemer posebno pozornost namenja tudi ranljivim skupinam, kot so predšolski otroci, osnovnošolci in srednješolci. V obdobju 2022–2027 akumulacija podatkovnih baz poteka drugič, kar zagotavlja dosleden pregled trendov in stanj ter primerjave rezultatov odraščajočih populacij v Sloveniji s tega področja v daljšem časovnem obdobju.
Da pa bi te povečini numerične rezultate bolje razumeli, smo tudi letos izvedli dodatno kvalitativno raziskavo, s katero smo še podrobneje preučili izbrani pereči aspekt problematike, vlogo medijske pismenosti kot orodja soočanja z lažnimi novicami in dezinformiranjem. S tem pa smo sočasno dali tudi glas mladim študentom.
Pogovarjali smo se o njihovem zaupanju v medije, razumevanju pomena financiranja in lastništva medijev, praksah preverjanja informacij v medijih, odnosu do varovanja osebnih podatkov ter navadah spremljanja informativnih oddaj in političnih vsebin.
Izbrani pristop nam zagotavlja bolj celovito razumevanje te družbene problematike in razkriva individualne primere soočanja z zavajajočimi in neresničnimi novicami. Ker se naš vir informacij, v obliki subjektivnih ocen, stališč, mnenj, nanaša na osebne medijske izkušnje, navade in kompetence vprašanih, nam daje podrobnejši vpogled v procese in dejavnike, ki vplivajo na razvoj z mediji povezanih gledišč, spretnosti in navad, ter zveze med njimi.
Pridobljeno znanje lahko koristi tako prihodnjim generacijam kot tudi ključnim deležnikom, odgovornim načrtovalcem in izvajalcem medijskega opismenjevanja v mikro in makro okoljih, kot so družine, izobraževalne ustanove, lokalne in državne skupnosti, ter nenazadnje družbi na splošno.
Do celotnega poročila lahko dostopate na spletni strani: https://pismenost.si/medijska-pismenost-kot-orodje-soocanja-z-laznimi-novicami-in-dezinformiranjem/.
Ključne besede: medijska pismenost, lažne novice, dezinformacije, medijske navade, medijska vzgoja, mladi, Slovenija