Ja, prav ste prebrali. In to bo nekaj, kar bom najbolj pogrešala – sončno, nežno in toplo Portugalsko vreme. Tu pa tam je tudi deževalo, pihalo, ampak večino dni sem okrog hodila v kratkih rokavih in s sončnimi očali. Tudi sredi največje zime sem se zunaj sprehajala v lahki jakni, nikdar nisem zares potrebovala zimske opreme. Kaj to pomeni za vsakdanje življenje? Vsak dan je odlična priložnost za raziskovanje mesta, druženje ob vodi ali gledanje sončnih zahodov. In ravno v takih trenutkih kot je zahajanje sonca, sem se najbolj zaljubila v Lizbono.
Ne glede na to, kakšne volje si prej, te ob opazovanju, kako sonce počasi ponikne za obzorje, prevzame taka radost in sreča, ki jo je težko opisati. Ravno iz teh razlogov sem v vseh mesecih preživetih v portugalski prestolnici največ časa namenila iskanju čudovitih krajev, od koder sem lahko opazovala sonce, ki je odhajalo spat.
No, poleg res super vremena je v Lizboni še mnogo drugih reči, ki jih je vredno omeniti. Ena od teh je dogajanje. Lizbona nikoli ne spi, kar pomeni, da ti nikdar ni dolgčas (razen, če si pač želiš pavze). Mesto je ogromno, zato je priložnosti za raziskovanje in spoznavanje neskončno. In če ti zmanjka idej, kam it ali kaj si ogledat, lahko zmeraj računaš na Erasmus Student Network Lisboa ali pa na Erasmus Life Lisboa – dve študentski organizaciji, ki ti vsakodnevno ponujata aktivnosti, ki se jih lahko udeležiš. Poleg dnevnih dogajanj imajo na sporedu tudi vikend izlete, druženje s starejšimi, druženje s kužki, ustvarjanje, sprehode po mestu in pa vikend izlete na malce bolj oddaljene destinacije!
Poleg čudovitega mesta in mnogo priložnosti za druženje in raziskovanje mi je v Lizboni prišla prav raznovrstnost prehrane. Ja, imajo pestro ponudbo portugalske hrane, kjer prevladujejo morske jedi, poleg tega pa imajo mali milijon trgovinic kitajske, tajske, nepalske, indijske hrane in še dosti drugih. Tako sem lahko vsak dan skuhala kaj novega in mi nikdar ni bilo dolgčas pri ustvarjanju novih okusov. In najboljši del? Okusni zrel mango vsak dan za zajtrk!
In kaj je še dobra stran bivanja v Lizboni? Hitre in pogoste povezave z mnogimi drugimi kraji na Portugalskem! Zelo poceni lahko potuješ iz kraja v kraj, obiščeš čisti sever ali se podaš na izlet na jug. Tako lahko na enostaven način raziskuješ celotno celinsko Portugalsko, pa tudi njene otoke: Madeiro in Azore sredi Atlantika!
Izjemna podpora skozi celotno moje popotovanje pa je bila seveda ustanova, kjer sem študirala: Višja šola za družbene in politične vede, ki je del Univerze v Lizboni. Skozi celoten proces so mi nudili oporo in pomoč, vodili so me od prvega sprejemnega dne vse do zadnjega dne, ko sem odšla. Zaposleni v ERASMUS+ pisarni so izjemno prijazni ljudje, ki s svojim znanjem krepko olajšajo vse spremembe, na katere naletiš. Tudi sama šola, s kratico ISCSP, je s svojo čudovito teraso s pogledom na znan Lizbonski most, ena izmed boljših, kjer sem imela priložnost študirati.
Izkušnja življenja v drugi državi je bila definitivno nekaj, ker ne bom nikdar pozabila. Kot odo Lizboni sem napisala tudi pesem, ki v kratkem opiše, kaj vse čutim ob odhodu domov.
Dear Lisbon,
you’ve been a good friend.
Seems like just yesterday
I met you in the brightest colors.
Walked with you hand in hand
and kissed you good night
at one of the miradouros.
For almost six months now
I’ve surrendered to you
while you guided me through
what was laid in front of me.
Sometimes it has been lonely,
but I never felt alone with you.
And what a true delight
has your company been.
Always full of fresh energy,
dancing carefree in the sun.
A little dirty during the day
and a little too loud at night
it was a bit much for my taste,
but you were never a waste.
Some days you felt like crying,
so I was shining through you.
Other days the tears were mine,
so you painted the sky blue.
And then orange, red and pink.
Like cotton candy used as ink
on the magical evening sky
all so I would once again smile.
Even though I was not always happy,
some days I really wanted to leave,
you patiently stood beside me,
gave me space to breathe
and let me be myself.
Looking back, Lisbon …
… you’ve been a good friend.
But a new chapter awaits for me,
and If I don’t let you go,
I’ll never really know …