Priseljenci si s selitvijo pogosto izboljšajo svoj položaj in si vsaj deloma uredijo svoje življenje v skladu z lastnimi željami. A pogosto jih razmere v deželi gostiteljici silijo v brezup, ponižanje ali zgolj nespečnost kot posledico Sizifovega pehanja za uspehom, za tem, da bi tudi oni ujeli svet (Razpotnik, 2004, str. 160). Selitve ljudi so v človeški zgodovini prisotne že od nekdaj. Najprej so bile pogojene z zagotavljanjem osnovnih pogojev za preživetje, s tehnološkim napredkom na področju prometa pa so postopno dobivale vse širše razsežnosti. Z njihovo širitvijo in pojavom političnih tvorb, kot so države in njihove predhodnice, so migracije in pravica do prebivanja na določenem teritoriju postale varnostno vprašanje ter tudi predmet nadzora in omejevanja (Bučar Ručman, 2014). Klinar (1976), ki velja za enega od pionirjev na področju mednarodnih migracij v Sloveniji, pravi, da je pojem migracija fizično gibanje posameznikov, ki pripelje do relativno trajne spremembe kraja bivanja. Malačič (2010) izpostavlja, da je odločitev o preselitvi na ravni posameznika predvsem investicijska odločitev. Posameznik naredi primerjavo med sedanjo vrednostjo stroškov in koristmi, ki so povezane z migracijami, in se preseli, če se izkaže, da je s tem več koristi. Posamezniki torej primerjajo razmere (socialne, ekonomske, politične itd.) doma in v tujini, kar služi kot osnova za odločitev, ali se bodo preselili ali ne. Brezigar (2007) opredeljuje diskriminacijo kot ustvarjanje razlike med dvema osebama ali skupinama. Sam pojem ima negativni prizvok, ker se nanaša na dodeljevanje posebnih in neenakih pravic in dolžnosti. Diskriminacija torej pomeni neenako oziroma manj ugodno ravnanje z osebami na podlagi rasne ali etnične pripadnosti, spola, veroizpovedi, narodnosti, spolne usmerjenosti, političnih prepričanj, fizičnih značilnosti. Etnična diskriminacija je ena izmed vrst diskriminacije in se nanaša na etnično pripadnost oziroma etničnost kot posameznikovo lastnost, na podlagi katere je uvrščen v skupino, ki je predmet diskriminacije. Kuhar (2009) diskriminacijo opredeljuje kot neprimerno ločevanje. Pravi, da so »posledice diskriminacije/razločevanja praviloma negativne za posameznika ali skupino, ki je diskriminirana«. Obstaja veliko različnih oblik, načinov in praks diskriminacije. Najbolj splošna oblika je družbeno izključevanje določenih skupin ali posameznikov. V sociološkem smislu je diskriminacija oblika družbene prakse, ki temelji na predsodkih in stereotipih, ki so globoko zakoreninjeni v kulturo določene družbe. To se kaže v različnih oblikah segregacije, marginalizacije oziroma družbenega izključevanja skupin ali posameznikov (Kuhar, 2009). »Z drugimi besedami to pomeni, da je diskriminacija vsaka praksa, ki določenim posameznikom ali skupinam onemogoči uživanje 80 njihovih pravic in svoboščin in jih v primerjavi s preostalimi člani in članicami določene politične ali družbene entitete postavlja v slabši položaj in v fizičnem ali simbolnem smislu na rob družbe« (prav tam, str. 15). Diskriminacija priseljencev in njihovih otrok na trgu delovne sile in v družbi lahko škoduje socialni koheziji in zmanjša spodbude za naložbe v izobraževanje. Pomeni lahko tudi ekonomsko škodo za državo gostiteljico. Diskriminacijo je težko meriti, a študije kažejo, da morajo priseljenci in njihovi otroci poslati dvakrat več prošenj kot ljudje brez priseljenskega ozadja, preden so povabljeni na razgovor za zaposlitev, čeprav imajo sicer enakovreden življenjepis. Resnično se zdi, da ima diskriminacija največji vpliv v postopku zaposlovanja, čeprav lahko vpliva tudi na poznejše poklicno napredovanje in plačo (OECD, 2013). Nihče ne odloča sam, v kakšne razmere in v kateri državi se bo rodil. Vsi si želimo dobrih življenjskih razmer zase in za svoje najbližje in vsi se imamo pravico odločiti, kaj narediti, da te razmere izboljšamo. Zaradi diskriminacije priseljencev prihaja do sporov, sovraštva, nesprejemanja ter nasilja med različnimi kulturami in družbami. Namesto tega bi se morali učiti drug od drugega, širiti naša obzorja, spoznavati različne kulture in se povezovati med sabo. O diskriminaciji bi morali govoriti javno, izpostavljati, da je to javni problem, ter predstaviti posledice. Hkrati bi morali širiti in učiti sočutje, sprejemanje drugačnosti ter to še bolj aktivno vpeljevati tudi v šolski sistem.