Ana Raščan, magistrica medijske produkcije, novinarka, voditeljica, urednica družabnih vsebin, stilistka in osebna nakupovalka ter igralka in avtorica predstav v gledališču za otroke. Vabljeni k branju dvanajste edicije Zgodbe uspešnih diplomantov.
»Vaša fakulteta se mi je zdela najbolj primerna izbira zaradi širokega spektra predmetov, ki so se mi zdeli zanimivi in uporabni za razvoj novinarskih spretnosti. Opis fakultete in njenih programov študija me je prepričal, da se pridružim vaši fakulteti. Skratka, iskrica je preskočila, ko sem spoznala, da bi študij na vaši fakulteti bil odlična priložnost za razvoj mojih novinarskih sposobnosti in za uresničitev mojih kariernih ciljev in še, vsaj zame, takrat neraziskanih področij znanja in učenja..«
Ana Raščan
Radi bi spoznali Ano Raščan. Kaj nam lahko poveste o sebi?
Sem prijazna, pridna in organizirana ter nikoli spontana oseba. Imam veliko strast do mode, zato moja omara postaja premajhna. Ljubim umetnost, predvsem filmsko in gledališko ter obožujem glasbo in ples. Sem izredno ustvarjalna in se veliko izražam skozi pesmi in pisanje kratkih zgodb. Napisala sem že knjigo z naslovom Pesmi in zgodbe odrasle hčere alkoholika ter pravljico za otroke z naslovom Luna Luna in zvezdica Leila. Knjigi še nista izšli, bosta pa v kratkem. Poleg vsega naštetega pa sem tudi stilistka, osebna nakupovalka ter igralka, avtorica predstav v gledališču za otroke, novinarka, voditeljica in nekdanja urednica, zdaj že nekdanje oddaje WOW na Planet TV. Plešem tudi na drogu in občasno nadomeščam športne skupine. Rada hodim v gledališče, na koncerte, v kino, na predavanja in delavnice ter berem. Obožujem tudi reševanje križank in gledanje kviza Vem.
Ste si že kot majhna deklica želeli postati igralka v gledališču? Se vam je s tem uresničila velika želja?
Ne, niti približno. Ničesar, kar počnem danes, si nisem želela kot majhna deklica oziroma sploh nisem pomislila na to. Razen na ples, plesalka pa sem si res želela biti že od malih nog. Nikoli pa nisem sanjala, da bom postala igralka, avtorica predstav in pesmi, voditeljica, novinarka, res nikoli. Novinarstvo me je začelo zanimati šele v drugem letniku na Fakulteti za šport. Kot otrok sem sicer sanjala, da bi delala na banki. Kdo bi vedel, zakaj? Resnično z denarjem nisem najbolj veščaJ
Zakaj ste se med tako velikim naborom fakultet izbrali ravno našo? Kje je preskočila iskrica, ki vas je pritegnila in prepričala v takratno izbiro?
Bila sem že diplomirana profesorica športne vzgoje, ampak sem vedela, da tega v življenju ne želim delati. Novinarstvo me je privlačilo zaradi dinamike, zanimivih ljudi, zgodb. Ker sem že imela sedmo stopnjo izobrazbe, sem iskala nekaj, s čimer bi lahko dobila dodatno znanje iz smeri, ki je nisem študirala. Vaša fakulteta se mi je zdela najbolj primerna izbira zaradi širokega spektra predmetov, ki so se mi zdeli zanimivi in uporabni za razvoj novinarskih spretnosti. Opis fakultete in njenih programov študija me je prepričal, da se pridružim vaši fakulteti. Skratka, iskrica je preskočila, ko sem spoznala, da bi študij na vaši fakulteti bil odlična priložnost za razvoj mojih novinarskih sposobnosti in za uresničitev mojih kariernih ciljev in še, vsaj zame, takrat neraziskanih področij znanja in učenja.
Študij zagotovo prinese najrazličnejša znanja, kompetence in izkušnje. Zanima nas kakšne ste odnesli ob zaključku podiplomskega študija na študijskem programu Mediji in novinarstvo? Kako ste slednje vključili v nadaljnjo karierno pot?
Kot nekdanja študentka magistrskega študijskega programa Mediji in novinarstvo sem odnesla številna znanja, kompetence in izkušnje, ki so mi pomagale pri prehodu iz športne smeri v novinarstvo. Želela sem pridobiti izobrazbo in nekaj izkušenj s katerimi bi lahko poiskala službo, ki sem si jo želela. Čeprav moram priznati, da svojega dela nikoli nisem in še danes ne jemljem kot službo, saj je to zame način življenja.
Poleg teoretičnih znanj sem pridobila tudi praktične izkušnje, ki so bile ključnega pomena za moj nadaljnji razvoj. S pomočjo seminarskih nalog, interpretacije člankov in s poslušanjem vrhunskih predavateljev sem se naučila veliko o novinarskem delu. Po zaključku študija sem lahko svoje pridobljene spretnosti vključila v nadaljnjo karierno pot.
Kaj je tista ključna lastnost, ki vas kot diplomantko na FUDŠ postavi pred ostale posameznike sorodnih fakultet?
Praktična znanja, ki sem jih pridobila na FUDŠ, so zagotovo tista ključna lastnost, ki me postavljajo pred ostale posameznike sorodnih fakultet. Kot sem že omenila, predavatelji so vrhunski in obvladajo svojo stroko, zato je poslušanje predavanj v meni vsakič vzbudilo zanimanje in radovednost, ki sem jo želela razvijati naprej. To mi je dalo največ. Čeprav teorija predstavlja pomemben temelj, sem prepričana, da se lahko največ naučimo tako, da aktivno prisluhnemo nekomu, ki je strokovnjak na določenem področju in od njega poskušamo čim več vsrkati. Na predavanjih smo imeli priložnost slišati številne primere, kako se napiše kakovosten članek ali prispevek, kar je bilo zagotovo koristno za nadaljnje delo na tem področju.
Izzivi nam križajo želene poti in končne cilje skozi celotno življenje. Kateri izziv je bil za vas največji na začetku karierne poti in kako ste se z njim soočili?
Moj največji izziv je bil ta, da sem se morala preusmeriti iz poklica diplomirane profesorice športne vzgoje na novinarstvo, kar sem si dejansko želela. Brez ”papirja” kot radi rečemo, brez ”prave” izobrazbe sem se morala vsega naučiti na novo. Kljub temu sem hvaležna, da sem našla Fakulteto za uporabne družbene študije, ki mi je omogočila priznavanje nekaterih izpitov iz prejšnje fakultete in posledično skrajšanje časa potrebnega za dokončanje obveznosti. Na fakulteti sem spoznala tudi starejše kolege, ki so že imeli izkušnje v novinarskem svetu, od njih sem se lahko učila.
Za konec, bi vas prosili, da nam v intervjuju Zgodbe uspešnih diplomantov zaupate kaj bi svetovali nekomu, ki je na začetku svoje karierne poti in se boji stopiti iz cone udobja?
Moje sporočilo velja ne samo tistim, ki se bojijo zapustiti svojo cono udobja na poslovnem področju, ampak tudi v življenju na splošno. Slovenci smo pogosto “ljudje navade” in mislimo, da če smo nečesa navajeni, da je to vse, kar potrebujemo. Pred kratkim sem dobila odličen nasvet glede tega: najprej je treba premisliti koliko in ali je naša cona udobja sploh udobna. Šele ko se počasi, vendar vztrajno premaknemo naprej, opazimo, da je “tam zunaj” veliko več stvari, ki bi nam lahko bolj ustrezale. Raziskovanje samega sebe in svojih notranjih občutkov nam bo pomagalo najti srečo in veselje v našem delu. Nič ni lepšega kot občutek, da imate po 18.-ih urah ”dela” še vedno toliko energije, da bi lahko delali še nadaljnjih 18 ur. To je znak, da ste/smo/sem na pravi poti.
Vsebina: Karierni center FUDŠ