18.00–18.30 Predstavitve osebne izkušnje: Življenje z bolnim otrokom
Katja Lavrih, študentka dodiplomskega študijskega programa Psihosocialna pomoč

Odkar pomnim, sem zelo rada opazovala ljudi, njihova obnašanja, odzive, vedenja, čustvovanja … Več pozornosti sem namenila drugim in ne toliko sebi. Če se mi je zgodilo kaj bolj travmatičnega, sem se velikokrat počutila žrtev. Ta vloga žrtve, ki jo včasih nisem zaznala kot nekaj neugodnega in je nisem znala niti definirati, me je mnogokrat osiromašila, da nisem znala in zmogla oživiti svojih talentov in sposobnosti. Koliko dobrih idej zaradi tega ni zaživelo. Nekje v sebi sem se zavedala svojih vrlin in sposobnosti, vendar strah, da je to le moj občutek in da v resnici ni tako, me je velikokrat premagal in tako sem zapirala vrata mnogim življenjskim zmagam.

A strah pred življenjskimi podvigi in zmagami je izgubil moč, ko se mi je leta 2009 rodil sin Ivan in leto kasneje, ko je bila postavljena njegova težka diagnoza. Takrat sem se šele zavedala, da če hočem pomagati tako bolnemu otroku, vloga žrtve in strah pred tem, da nisem dovolj močna, nima kaj iskati na moji poti. Sprva je bilo težko. Toda Ivan me je kmalu pripeljal do spoznanja, da strahu ne smem dajati toliko pozornosti, ker ne bom zmogla pomagati njemu. 

Huda preizkušnja, ko se zaveš, da bo tvoj otrok celo življenje odvisen od tebe in da nikoli več ne boš slišala besede mama, ti odpre nove dimenzije življenja. Skozi proces sprejemanja otrokove bolezni sem spoznala, da je bila Ivanova bolezen znamenje, ki mi je pokazalo pravo pot, pot, ki vodi k sebi. Ta pot mi je pomagala in mi še vedno pomaga odkrivati sebe in spoznavati, kaj je bistvo, kaj je smisel življenja.

Vsak dan se zavedam, da ni nič samoumevno. To, da lahko hodiš, govoriš, razmišljaš, ješ, se smejiš, je en velik dar. Premalokrat smo hvaležni za vse te darove. Čeprav so bili dnevi, tedni, včasih meseci, ko sva z možem imela občutek, da se ne bo izšlo, da bova »padla pod težo križa«, ko sva gledala svojega nebogljenega otroka v primežu nepopustljive bolezni, ko sva bila psihično in fizično izmučena, saj je bolečina včasih dobesedno žgala, sem spoznala, da sta zadovoljstvo in sreča odvisna samo od nas samih. Kolikokrat slišim frazo »samo zdravja, pa bo«. Če bi to res držalo, potem bi bili vsi zdravi ljudje srečni. Pa so res?

Katja Lavrih je študentka dodiplomskega študijskega programa Psihosocialna pomoč in  žena možu Petru in mama dvema sinovoma, štiriletnemu Pavlu in štirinajstletnemu Ivanu, ki jim je s svojo težko boleznijo (fokalna kortikalna displazija – žariščna epilepsija) odgovoril na marsikatero življenjsko vprašanje. Skupaj z njim se je učila terapevtskega dela na vseh področjih njegovega  funkcioniranja. Pred njegovim rojstvom je več kot deset let delala kot katehistinja in voditeljica mladinskih skupin po različnih župnijah. Njena največja strast so odnosi in hvaležna je, da se je lahko vpisala na študij psihosocialne pomoči na Fakulteti za uporabne družbene študije.