Z enajsto edicijo zgodbe uspešnih diplomantov zaključujemo leto 2022. V svojo družbo smo tokrat povabili Slovenko leta 2020, univ. dipl. pedagoginja/andragoginja, mag. psihosocialne pomoči in tolmačka za slovenski znakovni jezik gospo Natalijo Spark.

»Sem prva psihosocialna svetovalka v Sloveniji, ki nudi psihosocialno svetovanje osebam z okvaro sluha, da svoj zemljevid življenja raziskujejo in preoblikujejo v svojem maternem jeziku – slovenskem znakovnem jeziku.«

Natalija Spark

1. Radi bi spoznali Natalijo Spark. Kaj nam lahko poveste o sebi?

Sebe vidim kot srčno, iskreno osebo, ki veliko da, a tudi veliko zahteva. Sem zelo natančna in organizirana oseba, z jasnimi merili, kaj je v življenju prav in kaj ne. Vztrajam na »prav«, čeprav bi morda bilo kdaj dobro, da bi skrenila iz pravičniške poti in bi poskrbela zase, kot me na to večkrat opomnita meni najbližji osebi (moja hči Karin in prijateljica Sabina). Moja največja vrlina, poleg »prav«, je vztrajnost, s katero premagujem vse ovire, s katerimi se soočam v svojem življenju. Moje delo jemljem kot poslanstvo in sem pri tem zelo natančna in dosledna. V delu neizmerno uživam in kot rada rečem: »Moje delo je moj hobi, za katerega prejemam plačilo.«

2. Se vaše otroške sanje prekrivajo s tem, s čimer se ukvarjate danes?

Najbolj me je zaznamovalo to, da sem se rodila gluhima očetu in materi. Takratna družba ni sprejemala drugačnosti mojih staršev in moje otroštvo, zaznamovano z nasiljem in alkoholom, me je etiketiralo, da sem že od malega bila tako drugačna, vedno nekakšen nebodigatreba, nezaželena, vedno je bilo nekaj »ne«, kar je v meni vzbudilo pozitivno jezo. Rekla sem si, da si ne bom dovolila tega poslušati. Zato sem že kot mala deklica vedela, da bom podirala tabuje in pomagala ljudem, ki v življenju potrebujejo »po«MOČ. Pomagati drugim vidim kot svoje poslanstvo, nekaj, kar mi zelo veliko pomeni in me osmišlja. Res je, da preden sem prišla do končne izobrazbe mag. psihosocialne pomoči, sem imela kar nekaj idej, kaj vse bi rada v življenju po poklicu bila. Po drugi strani pa, kaj bi »morala« biti glede na pričakovanja drugih, vendar sem ostala zvesta sebi – želji pomagati drugim in to mi je tudi uspelo. Za svojo vztrajnost na izobraževalni poti sem za diplomsko delo prejela Prešernovo nagrado. Lahko rečem, da so moje sanje postale želje, želje cilj in cilj moje poslanstvo.

3. Zakaj ste se med vsemi fakultetami odločili vpisati ravno na Fakulteto za uporabne družbene študije? Kaj vas je na fakulteti pritegnilo? Kateri študijski program ste obiskovali? Ste bili s študijem zadovoljni?

Ker sem želela pomagati drugim, je bila edina izbira študija bodisi socialno delo, psihologija ali pa psihosocialna pomoč. Odločila sem se za slednje, saj je študijski program Psihosocialna pomoč (MAG), danes Psihosocialno svetovanje, na FUDŠ-ju ponujal tisto, kar sem iskala. Želela sem pridobiti poglobljeno znanje ene od psihoterapevtskih modalitet, poleg tega pa imeti še osnovni uvid v ostale modalitete. Želela sem tudi, da bo moje znanje aplikativno. Moram reči, da vse, kar sem iskala, sem tudi dobila skozi študij psihosocialne pomoči. Pridobila sem temeljno znanje in temeljno usposobljenost za svetovalno delo na psihosocialnem področju. Prav tako pa poglobljeno znanje v eno izmed modalitet, to je KVT modaliteto. Ne smem pa pozabiti na profesorje, ki so bili odlični pri svojem delu.

4. Kako bi opisali svoj delovni dan? Ste s potjo, na katero vas je življenje pripeljalo, zadovoljni? Kako ste unovčili izkušnje, sposobnosti, kompetence in znanja, ki ste jih pridobili tekom študija?

Sama sebi rečem, da sem privilegirana, čeprav sem si ta status sama pridelala. Delam točno to, kar me veseli, izpopolnjuje. Imam svojo zasebno prakso NAOS, kjer je dobrodošel vsak posameznik, ki v trenutku svojega življenja potrebuje »po«MOČ, da bo našel moč za svoje izzive, s katerimi se sooča. Kot sem že na začetku povedala, se moje življenje prepleta z gluhoto, pa tudi drugimi invalidnostmi. Tako je vrsta moje prakse dostopna tudi njim, saj sem prva v slovenskem prostoru, ki omogoča osebam z okvaro sluha, da svoj zemljevid življenja raziskujejo in preoblikujejo v svojem maternem jeziku – slovenskem znakovnem jeziku. Vsebine, ki sem jih pridobila tekom študija, so neprecenljive. Kako bomo to izkoristili in implementirali v prakso, v naš poklicni vsakdan, pa je odvisno samo od nas samih. Svoje pridobljeno znanje še vedno nadgrajujem, izpopolnjujem in povezujem z drugimi disciplinami.

5. Kaj vam je predstavljajo največji izziv pri začetku karierne poti in kako ste se z njim soočali?

Veste, kdor želi biti na svoji karierni poti uspešen in da bo prehod na trg dela čim lažji in hiter, se mora načrtno posvetiti lastnim kariernim ciljev veliko prej, preden se z diplomo v roki znajde na trgu dela. Sama sem že med študijem vedela, da želim gluhi ciljni skupini omogočiti njim do sedaj nedostopno storitev. Vedela sem tudi, da bom imela svojo zasebno prakso in da ne smem pozabiti na tako zelo pomembno mreženje. Zavedala sem se tudi, da bom svoje znanje morala negovati in ga nadgrajevati. In prav to so izzivi, s katerimi se še danes soočam. Kako ostati na trgu dela, kako svoje kompetence dokazati na trgu dela, kdaj, s kom in kje se mrežiti, kje preveriti svojo usposobljenost ipd., so izzivi na moji samostojni poti psihosocialnega dela. Nemara je nekoliko lažje, če se posameznik zaposli v organizaciji, vendar osnovni cilji izgradnje karierne poti so vedno isti.

6. Osvojili ste nagrado Slovenka leta 2020. Čestitke! Vam je ta nagrada dala še večji zagon za pomoč gluhim?

Hvala za izrečene čestitke. Naziv mi je bil podeljen tudi kot poklon za moj prispevek pri boju za priznavanje, uveljavljanje in rabo slovenskega znakovnega jezika kot maternega jezika gluhih oseb.

Večkrat povem, da mi je gluhota staršev in s tem raba znakovnega jezika v otroštvu predstavljala breme. Ni šlo za jezik kot sam jezik, ampak to, da sem bila v otroštvu »prenosnik« in kriva sem bila tudi, če se kaj ni izšlo, kot so pričakovali bodisi na eni (gluhi) bodisi na drugi (slišeči) strani češ, da nič ne razumem, prevajati pa tako in tako ne znam.

To, kar mi je v otroštvu predstavljalo breme, sem spremenila v nekaj lepega.

7. Zanima nas, ali bi študij na FUDŠ priporočili tudi drugim? S katerimi besedami bi jih spodbudili, da stopijo iz “cone udobja”?

Vsekakor bi študij priporočila tudi drugim. Raznolikost študijskih vsebin, uvid v znanstveno polje psihoterapevtske prakse, možnost študija tudi v Ljubljani, strokovnost profesorjev, majhne skupine študentov, odprt odnos med profesorji in študenti so stvari, ki pritegnejo k študiju.

Ob besedni zvezi »cona udobja« pa, da se nam ob tem v misli prikličeta varnost, udobje, minimalen stres, rutina in občutek obvladljivosti. To je prostor, kjer ni tveganja, pa tudi ne rasti in napredka. Za vse, ki si želijo napredka v življenju in je odločitev za študij to, kar predstavlja odločitev, naj poskusijo nekaj novega, naj tvegajo, vzpostavijo nove povezave ali pa naj stopijo v povsem novo situacijo – verjemite, ne bo enostavno, vendar se bo izplačalo.

Karierni center FUDŠ