Utrinki iz Erasmus+ mobilnosti Valencija, Španija – Eva Gostič

Utrinki iz Erasmus+ mobilnosti Valencija, Španija – Eva Gostič

Urinki Erasmus+ študentke, ki je svojo izmenjavo opravila v mestu Valencija v Španiji

Drugi semester drugega letnika dodiplomskega programa Psihosocialna pomoč, sem imela srečo opravljati v Španiji, v mestu Valencija, preko mednarodnega programa mobilnosti Erasmus+. Pred odhodom v Španijo v začetku februarja, smo morali podpisati študijski sporazum – izbrati sem si morala predmete, ki jih bom opravljala na izmenjavi in mi bodo hkrati priznani tudi na Fakulteti za uporabne družbene študije. Ker psihosocialna pomoč ni tako razširjena študijska smer v Španiji, sem si morala kombinirati predmete iz dveh diplom na Univerzi v Valenciji (Universidad de Valencia) in sicer iz smeri Sociologija in Psihologija. Ta kombinacija mi je omogočila veliko novih znanj in pogledov, katerim se na domači fakulteti ne tako podrobno posvečamo.

Moja celotna izkušnja je imela tako pluse kot minuse, oziroma bi te raje imenovala ovire na moji izmenjavi. Prva ovira je bila jezik. Menim, da je priporočljivo da študent govori špansko, česar pa jaz nisem. Točno ta ovira me je pripravila do učenja, pridobivanja novih znanj in izkušenj. Začela sem obiskovati začetni tečaj španščine in ga na koncu tudi uspešno opravila z ustnim in pisnim izpitom. Moje mnenje, zakaj je priporočljivo da študent ki se prijavi na izmenjavo v Španijo pozna vsaj osnovno znanje španščine je ta, da je na veliki fakulteti posledično tudi veliko ljudi, ki na žalost ne govorijo angleško.

Z osebjem iz tajništva se enostavno v živo ni dalo komunicirati. Z njimi sem imela komunikacijo izključno preko elektronske pošte, da sem lahko njihove španske odgovore prevajala v slovenščino. Moram izpostaviti, da je večina profesorjev govorila angleško in sem se zato z njimi ob začetku semestra uspešno dogovorila, da predmete lahko opravim kljub temu, da ne govorim špansko.

Po mojem mnenju je kvaliteta samega študija v tujini precej odvisna od profesorja. Študentje, ki prihajamo iz tujine preko izmenjave s programom mobilnosti Erasmus+, smo potrebni največ pomoči. Seznaniti se moramo z novim sistemom dela, se učiti, pisati in govoriti v drugem jeziku in ravno zato nam profesorji lahko delo precej olajšajo oziroma otežijo. Glede tega imam zelo dobre in malo slabše izkušnje, saj kot pravim, veliko je odvisno od profesorja. Pri predmetu, kjer so predavanja potekala v angleščini nisem imela nikakršnih težav, če pa sem potrebovala dodatno razlago, je bila profesorica izredno dostopna in mi z veseljem pomagala. Večje težave so nastopile pri španskih predmetih. Pri nekaterih sem opravila obveznosti brez težav, seveda zaradi prijaznosti in ustrežljivosti samega profesorja, pri enem predmetu pa temu sploh ni bilo tako. Obravnavana sem bila kot domači študentje in to mi je predstavljalo problem.

Življenje v Španiji

Omenila bi tudi samo življenje v Španiji, saj je to tudi izredno pomemben dejavnik pri študentski izmenjavi. Cene v trgovinah in cene storitev se lahko primerjajo s Slovenijo, študenti pa imajo načeloma precej višje postavke za delo. Spoznala sem ogromno novih ljudi, kar mi je bilo zelo vznemirljivo. Prvič v življenju sem bila obkrožena z ljudmi iz toliko različnih držav – od Madžarske, Poljske, Nemčije, Portugalske, Grčije do Kolumbije, Mehike in še in še bi lahko naštevala. Na tak način sem stopila v stik z različnimi kulturami in navadami, kar je mojo izmenjavo s programom Erasmus+ naredilo zelo pestro. Kljub ukrepom proti virusu covid-19 smo se imeli dobro, ko so se te ukrepi začeli sproščati smo več zahajali na plažo, kjer je srce dogajanja in zbiranja mladih. Živela sem s prijateljico in dvema domačinoma – in iz tega moram izpostaviti le to, da je nastanitev najpomembnejši dejavnik pred odhodom v tujino. Če bi lahko še enkrat izbirala ne bi živela z domačini (oziroma bi živela sama s prijateljico), saj kljub temu da sta mlada nismo našli skupnega jezika – v obeh pomenih besede. Preveč smo si različni v pojmovanju miru, tišine in higiene.

Zaključila pa bi tudi z osebnim aspektom izmenjave, kako je življenje v tujini vplivalo name. Velika prednost je ta, da sem se naučila kuhati – in to kar dobro, saj sem si kuhala vsak dan, kar si prej nisem. Morala sem se tudi naučiti razpolagati s svojim denarjem – plačevati hrano, najemnino in podobno. Prav tako sem razvila svojo rutino v vsakdanu, da sem se počutila dobro. Če potegnem črto, mi je ta izkušnja prinesla veliko – od močne alineje v življenjepisu do osebne rasti v bolj odraslo osebo z lepim spominom za sabo.

Študentka drugega letnika dodiplomskega študijskega programa Psihosocialna pomoč
Eva Gostič