Ksenija Jovanović, diplomantka študijskega programa Psihosocialna pomoč.
»V življenju ne bi nič drugega počela raje kot to. Moj poklic je moja največja strast, poslanstvo in način življenja; predana sem mu z dušo in telesom.«
KSENIJA JOVANOVIĆ
Z upanjem, da nekomu spremeni življenje, ga izboljša, mu pomaga najti sebe, je mala in zvedava Ksenija zrla v knjige in sanjarila o tem, da bo nekoč ona nekomu vzor, po katerem se bo zgledoval. Odlikuje jo ravnotežje med njeno močjo in hkrati njeno nežnostjo, ženstvenostjo. Je mešanica hudomušnosti in resnosti, ko je ta potrebna. Je sanjač z nogami, pritrjenimi trdno v tla. Je ženska, ki leti s svojimi krili, in je ženska, ki si jo je vredno zapomniti.
1. Kdo je Ksenija Jovanović?
Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem klepetulja brez meja. Rada se smejim, sem prilagodljiva kot kameleon in odprta, čeprav ne pijem Donata (hec). Hkrati pa sem tudi romantična duša, ki rada sanjari. Vedno vztrajam do konca pri stvareh, v katere verjamem, in ne obupam zlahka. Poskušam biti čimbolj realna, sem pa tudi zelo direktna (kot direktni avtobus Ljubljana-Koper). Uživam v umetnosti, obožujem poletje in morje. Vzamem si čas za sprostitev in takrat tečem, plavam, potujem. Sem ljubiteljica mediteranske hrane in kvalitetnih vin ter penin.
Po izobrazbi sem diplomirana psihosocialna svetovalka. Leta 2007 sem ustanovila Društvo Samopodoba, po končanem študiju pa je Samopodoba postala firma, v kateri sem sedaj zaposlena. Sem tudi avtorica sedmih knjig: »Izgubljeni v iskanju sebe« (2011), »Dva svetova, dve resnici« (2013), »Ločena celota« (2014), »Druga stran samote« (2015), »Korelacija med depresijo in bulimijo« (2016), »Brazgotine na duši« (2018) in »V labirintu duševnosti« (2020). V nastajanju je osma knjiga. Rada se pohecam, da so knjige pravzaprav moji otroci.
2. Sanje in vrednote male Ksenije – katere bi radi izpostavili oziroma katere so pri vas zavzele prav posebno mesto?
Kot mala punčka sem sanjarila o tem, da bi bila raje fantek. Prav tako sem vedno raje brala knjige moških avtorjev. Mogoče je to kasneje botrovalo k temu, da sem napisala knjigo kratkih zgodb v prvi osebi moškega spola in se vsaj za kratek čas prelevila v moško dušo. Ko sem prišla do ugotovitve, da nikoli ne bom fantek, sem pričela sanjariti, da bom postala profesionalna baletka. Ko so se, zaradi nesrečnih okoliščin, razblinile tudi te sanje, sem imela željo, da postanem manekenka. Žal se tudi to ni uresničilo, ker bi glede na svojo višino lahko bila le manekenka za otroška oblačila. V srednji šoli se je v meni vzbudila močna želja, da postanem pisateljica. Navduševala sem se predvsem nad tujimi avtorji, kot so na primer Hermann Hesse, Jean-Paul Sartre, Stefan Zweig, Oscar Wilde. Najprej sem pisala poezijo, ki sem jo objavljala v mladinskih časopisih, kasneje sem začela pisati kratke prozne tekste. Na natečaju za najboljšo romantično zgodbo je bil leta 2000 nagrajen moj prozni prvenec »Tiho je, pretiho za ljubezen«. Obiskovala sem literarne delavnice, udeleževala sem se medobčinskih srečanj mladih literatov in s svojimi literarnimi prispevki sodelovala na literarnih večerih. Vrsto let sem objavljala svoje kratke zgodbe v slovenski reviji za literaturo in kulturo »Sodobnost«.
Glede vrednot pa sem na prvo mesto vedno postavljala tiste, ki sem jih spoznala in prevzela znotraj družine. Torej: družina, ljubezen, prijateljstvo, poštenost, iskrenost, skromnost, požrtvovalnost, empatija. Na žalost, take in podobne vrednote danes niso več »in« in počasi izumirajo kot dinozavri.
3. Kaj je botrovalo k vpisu na Fakulteto za uporabne družbene študije v Novi Gorici? Zakaj ravno slednja?
Želela sem se vpisati na študij psihologije na Univerzi v Ljubljani, ker sem bila prepričana, da je to za mene edina izbira. Ko sem izvedela, da nisem sprejeta, se mi je dobesedno podrl svet. Ustrašila sem se, da ne bom prišla do poklica, ki me dejansko najbolj zanima in veseli. Med raziskovanjem drugih možnosti sem izvedela za Fakulteto za uporabne družbene študije in za dodiplomski študijski program Psihosocialna pomoč in takoj sem vedela, da je ta študijski program prav zame. Če se zdaj ozrem nazaj, ugotavljam, da sem na FUDŠ-ju dobila vse to, kar sem želela: potrebna znanja in dobro podlago za nadaljnje strokovno delo. Sedaj večkrat tudi drugim svetujem, naj ne obupajo prehitro, naj se ne ustavijo pred prvo večjo življenjsko oviro, saj vedno obstaja več poti, ki človeka pripeljejo do želenega cilja.
4. Pred kakšne izzive vas je postavil študij na Fakulteti za uporabne družbene študije in kaj vam je študij prinesel?
Hm, naj pomislim. Najprej bi rada izpostavila, da so bila študijska leta na FUDŠ-ju eno lepših obdobij v mojem življenju. Največji izziv mi je predstavljalo to, da sem bila z vsakim uspešno opravljenim izpitom korak bližje svojemu začrtanemu življenjskemu cilju. Vendar niso bili vsi izpiti enako težki. Z večino predmetov sem opravila kar se da hitro in uspešno, bil je pa tudi kakšen, s katerim sem se dalje časa kar pošteno borila. Med samim študijem sem podrobneje spoznala različne psihoterapevtske smeri. Pridobila sem predvsem veliko teoretičnega znanja. Všeč mi je bilo, da je bil študij razgiban, povezoval je več področij, kot so medicina, sociologija, pravo, psihiatrija, psihologija, psihoterapija, psihosocialno svetovanje. Fakulteta je imela odlične profesorje, vrhunske strokovnjake na svojem področju. Ob tej priložnosti bi se jim rada zahvalila za čudovita strokovna predavanja, za vse koristne nasvete in pojasnila.
5. So se med sami študijem med vami in ostalimi kolegi stkala nova in pristna prijateljstva? So se slednja ohranila?
Seveda. Med študijem smo se družili predvsem po predavanjih ali pred njimi. Bili smo kar enotni in povezani. Veliko smo se pogovarjali o učni snovi, o posameznih predavanjih, pa tudi o profesorjih. Včasih smo jim ponagajali, vendar nam oni vsekakor niso ostali dolžni. Da, z nekaterimi kolegi se še slišimo, ampak bolj poredko. Občutek mi pravi, da nam življenjske obveznosti narekujejo dokaj oster tempo in nam za povezovanje ostaja čedalje manj časa.
6. Kaj bi izpostavili kot največji izziv po končanem študiju in kaj kot najboljšo »pridobitev« oziroma izkušnjo?
Najbolj sem se veselila in nestrpno pričakovala dan, ko bom začela samostojno opravljati delo psihosocialne svetovalke. Spopadanje s tem izzivom zame ni bilo pretirano stresno, saj sem si to od nekdaj želela in sem že pred študijem imela jasno vizijo, začrtano pot, vedela sem točno, kaj si želim. Ko sem bila mlajša, sem se rada pohecala, da želim postati drugi Sigmund Freud (seveda v ženski različici in brez brade). Še pred začetkom študija sem ustanovila neprofitno Društvo Samopodoba, kjer sem skozi pogovore pomagala ljudem, da premagajo ali vsaj omilijo svoje težave. Tako sem se naučila poslušati in se hkrati urila v svetovalnih veščinah. Vzporedno s študijem sem si ves čas, kot prostovoljka, pridobivala praktične izkušnje v različnih institucijah in zavodih. Študijsko prakso sem opravljala v psihiatrični bolnišnici KBC »Dragiša Mišović – Dedinje« v Beogradu, kasneje sem še večkrat z njimi sodelovala in si tam pridobila res ogromno praktičnih izkušenj. Vključili so me tudi v strokovno timsko delo. Še danes sem jim hvaležna, da so me tako lepo sprejeli. Tudi to je bilo lepo obdobje v mojem življenju.
7. Kako bi opisali vašo zaposlitev oziroma delovno mesto? Ste s potjo, na katero vas je življenje pripeljalo, zadovoljni? Kako ste unovčili izkušnje, sposobnosti, kompetence in znanja, ki ste jih pridobili tekom študija? Po čem se sami razlikujete od diplomantov sorodnih fakultet, zakaj izstopate? Kaj je tista ključna lastnost, ki vas kot diplomantko na FUDŠ postavi pred ostale?
Delujem kot samostojna podjetnica na področju psihosocialnega svetovanja v podjetju Samopodoba s. p., kjer nudim pomoč osebam z duševnimi motnjami. Prav tako izvajam različne delavnice in predavanja. V življenju ne bi nič drugega počela raje kot to. Moj poklic je moja največja strast, poslanstvo in način življenja; predana sem mu z dušo in telesom. Osebno se ne primerjam z drugimi. Ne jemljem si pravice soditi ljudi ali odločati, kdo je bolj strokoven ali uspešnejši, kdo je za kaj primeren in kdo ne. Vsem želim, da najdejo pravo pot in da sledijo svojim sanjam. Mar mi je za vsakega posameznika, ki se znajde v duševnem labirintu; stojim mu ob strani in se mu posvetim celostno. Pomembno mi je, da posamezniki čimprej zaživijo kakovostno in da jih na njihovi poti ne ovirajo težave, ki so v večini primerov rešljive. Vesela sem, da ima Samopodoba veliko uspešnih zgodb. Uspešne zgodbe želim iz srca tudi vsem drugim diplomantom.
8. Katere vrednote postavlja odrasla Ksenija na prvo mesto in kaj bi svetovali nekomu, ki se boji izstopiti iz cone udobja, se izpostaviti in pokazati svetu, kdo je in česa si želi?
Svet okrog nas je v nenehnem spreminjanju, le da so v zadnjem času te spremembe velike in hitre. Tisti, ki ne želijo ostati na obrobju dogajanj, morajo sprejeti spremembe in se jim prilagajati. So spremembe, na katere smo se nekako primorani navaditi, in so spremembe, kjer se pod vprašaj postavljajo naše vrednote, pri takšnih je odločitev težka, saj slednje na nek način definirajo naš značaj. Tistim, ki se bojijo izstopiti iz cone udobja, bi svetovala, naj ne podležejo ustrahovanjem ali negativizmu v smislu, da je izobraževanje nepotrebno, da mladi težko najdejo službo, da jim itak ne bo uspelo, da bodo po končanem določenem študiju propadli, ker poklic ni dovolj dobičkonosen, da je življenje težko, da je treba samo garati in podobno. Verjamem da, ko nekoga nekaj zanima, se za to neizmerno trudi in hkrati najde dovolj poguma, da izstopi iz svoje kože in tako zagotovo doseže zastavljeni življenjski cilj. Dobrodošlo je, da si začrta svojo pot in ji sledi ne glede na to, kaj mu ostali prigovarjajo, ne glede na to, na koliko ovir bo naletel in koliko porazov bo vmes doživel. Naj ne izpolnjuje želja in pričakovanja drugih, naj sledi svojemu srcu in svojim občutkom. Pri tem pa je vsekakor pomembna vztrajnost in ne neučakanost.
