You are currently viewing Utrinki iz Erasmus+ mobilnosti – Siena Krušič

Utrinki iz Erasmus+ mobilnosti – Siena Krušič

Erasmus+ program postaja čedalje bolj razširjena oblika mednarodne izmenjave, ki omogoča, da študentje določeno obdobje študija preživijo v tujini. Mladi se za izmenjavo večinoma odločajo zaradi pridobivanja novih znanj in izkušenj, razvijanja svojih sposobnosti, pridobivanja novih poznanstev, spoznavanja tujih kultur ter učenja tujih jezikov. Mednarodno pridobljene izkušnje vsakemu študentu zagotovo koristijo na karierni poti, hkrati pa predstavljajo izvrstno doživetje iz akademskega in družbenega aspekta ter odlično priložnost za osebnostno rast in razvoj posameznika.

Erasmus praksa v Osijeku na Hrvaškem

Siena Krušič, študentka FUDŠ, PSP, 2.letnik mag. študija

Za prakso v Osijeku sem se odločila, ker se nameravam sem preseliti in sem na ta način želela spoznati ljudi, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem mladih, spoznati okolje in izboljšati znanje jezika. Ko sem izvedela, da lahko študijsko prakso združim z Erasmus prakso v tujini, sem se takoj prijavila. Pri pridobivanju dotacije Erasmus in vseh podrobnostih, mi je prijazno pomagala Jasmina Jakomin, vodja projektne pisarne na FUDŠ, za kar sem ji zelo hvaležna.

Za prakso sem se dogovorila v Centru za socialno obrazovanje Proni (https://proni.hr/), ki se financira izključno iz razpisov. Skozi projekte so postavili Info center za mlade, kjer mladi lahko dobijo informacije o najrazličnejših temah, kot so duševno zdravje, rizična vedenja, socialno življenje, izobraževanje v tujini,… Ob nekaj zaposlenih s centrom sodeluje veliko prostovoljcev in različni domači in tuji študentje na praksi (tudi Erasmus).

Pronijeva ekipa je sestavljena večinoma iz žensk, ki predano pripravljajo razpise in izvajajo projekte. Kljub zahtevnemu delu so sproščene in prijazne, vzamejo si čas za klepet in poskrbijo za dobro počutje vseh. Tudi sicer ima Slavonija mirno energijo, ki verjetno izvira iz čudovite ravnice, kjer se ti na pot ne postavi noben hrib. Ljudje si vzamejo čas (včasih jih je treba malo počakati hehehe), uživajo in se ne obremenjujejo preveč, pa čeprav je Slavonija precej pozabljena od države in sem le redkokdo zaide – morda pa prav zato.

Izjemno se hvaležna Pronijevkam, saj so mi zaupale in s tem omogočile, da izvedem svojo prakso prav na način, ki mi je prišel prav tudi za študij psihosocialne pomoči: pripravljala in vodila sem delavnice na temo duševnega zdravja mladih, izvajala pa sem tudi individualna svetovanja srednješolkam in študentkam. Naučila sem se ogromno.

Žal je čas Covida-19 prinesel omejitve, ki pa niso bile tako hude kot v Sloveniji. Precej dolgo smo lahko izvajali delavnice v živo, ko to ni več šlo, pa smo jih prenesli na Zoom. S tem bi praksa v tujini lahko izgubila smisel, vendar smo se še vedno kdaj dobili tudi v živo, kar je omogočilo izpeljavo prakse do dogovorjenega roka, kar je bilo Silvestrovo.

V zadnjih dneh leta sem se začela počutiti slabo in tudi sama zbolela za Covidom, ker pa na Hrvaškem ni kake posebne panike glede tega, pa tudi veliko ljudi jo je že prebolelo, sem to težko bolezen prebolela ob prijazni pomoči prijateljev in partnerja.

Večina ljudi se obrača proti zahodu, meni pa je všeč vzhod. Vse je počasnejše, ljudje so pripravljeni pomagati, dan je daljši, ker je manj stresa – živi se s polnimi pljuči.