Ali je virtualni seminar lahko enako dobra mednarodna izkušnja kot fizična udeležba na mednarodnem seminarju? Naš diplomat študijskega programa Medkulturni menedžment in bodoči doktorski študent Rok Bratina meni, da je!

Na povabilo Univerze v Pécsu sem se med 15. in 17. junijem udeležil virtualne poletne šole z naslovom “Online Personal Development Training”. Ker zelo rad potujem, raziskujem nove kraje, se spoznavam in navezujem stike z drugimi ljudmi, moram priznati, da sem z veliko negotovostjo pričakoval ponedeljek, ko smo se točno ob 9. uri vsi študenti in mentorji, srečali na dogovorjenem mestu – Microsoft Teams. Pa vendar je bila vsakršna skrb povsem odveč.

Ko sem v ponedeljek zjutraj odprl svoj prenosni računalnik in se prijavil v program, po Skypu in Zoomu je Microsoft Teams še tretji, ki se je namenjen virtualnim pogovorom v živo znašel na mojem že tako ali tako prepolnem namizju, sem bil presenečen in obenem navdušen nad deveterico študentov in vsemi tremi mentorji, ki so prihajali iz kar sedmih različnih držav. Naj jih na tem mestu naštejem: Libanon, Kitajska, Kazahstan, Madžarska, Hrvaška, Salvador in Kenija, nekatere izmed njih tako nepredstavljivo daleč, če se jih lotimo iskati na zemljevidu, v tem primeru pa tako zelo blizu. Še ena od prednosti digitalne dobe torej, ki je že do sedaj zelo zaznamovala naša življenja, vse bolj pa se zdi, da je s to krizo, s katero se trenutno soočamo mi in ves preostali svet, dobila še večji pospešek kar bo od nas zahtevalo še dodatno in hitrejšo prilagoditev.

Vsi ti študentje iz držav, ki sem jih zgoraj naštel in katerih obrazi so tri dni krasili moj računalniški ekran, so imeli povedati vsak svojo zgodbo, ki jo doživljajo v času razsajanja koronavirusa. Če je študentka iz Salvadorja poročala o tem, da njena država ravno te dni prehaja v vrh pandemije, se je njena kitajska kolegica že pritoževala nad drugim valom okužb, ki je ponovno zaostril tamkajšnje razmere. Za ostale se zdi, da smo nekje na istem. Z zanimanjem sem prisluhnil vsem tem zgodbam, povedal svojo, nato pa smo se vsi skupaj lotili tistega, zaradi česar smo se sploh zbrali – naučiti se javnega nastopanja in izboljšati naše komunikacijske veščine.

Prvi dan
Kako je torej potekalo izobraževanje? Kot že rečeno smo se prvič zbrali v ponedeljek 15. junija ob 9. uri. Dopoldne smo se najprej spoznali s teorijo komuniciranja in si pogledali nekaj primerov. Zelo podobno temu, s čimer se študenti FUDŠ srečajo tudi pri predmetih prof. dr. Mateje Rek in izbirnih predmetih izr. prof. dr. Andreja Kovačiča. Vse je potekalo brezhibno, vmes me nekajkrat zmotil edino naš kuža, ki me je, nevajen mojega komuniciranja preko računalnika, z glasnim lajanjem. Seveda so to slišali tudi ostali in za trenutek se je zdelo, da se vsi nahajajo pri meni doma v Tolminu. No, popoldne pa smo se lotili reševanja posebnih vprašalnikov o tipu vodenja konfliktov (Thomas-Kilmann Conflict Mode Instrument), s katerim smo ugotavljali vsak svoj tip osebnosti in komuniciranja. Na podlagi tega smo morali narediti pet minut dolg video (Elevator Pitch), v katerem poveš nekaj o sebi na način, da na slušatelja narediš takšen vtis, da bo na morebitnem razgovoru za službo med vsemi kandidati izbral prav tebe. Pri tem smo seveda bili pozorni, da smo v videu uporabili vse tehnike, ki smo se jih tistega dne naučili.

Drugi dan
V zgodjih jutranjih urah smo študenti s strani mentorjev prejeli vsaj svojo poglobljeno analizo o našem videu, potem pa so približno do kosila potekali 15 minutni individualni pogovori, kjer smo se o javnem nastopanju, tokrat sicer na štiri oči, še bolj podrobno pogovorili. Vmes, ko sem čakal, da priden na vrsto, sem lahko v miru skočil v kuhinjo, si skuhal kavo in si vzel nekaj sladkega, tako da mi res ni bilo nikoli dolgočas. Popoldne je sledilo delo po skupinah. Vsaka izmed njih je dobila določeno temo, člani skupine pa smo iz nje morali izluščiti neko dejstvo, ki ga bomo kasneje morali zagovarjati. Namen naloge je bil, da se naučimo izražati naša mnenja, ki naj bodo vedno podprta z močnimi argumenti. Na podlagi tega smo morali konec dneva narediti še en video v katerem smo morali prepričljivo pojasniti svoje mnenje o nekem podprto s trdnimi dokazi. Poglobljeno oceno o videu smo, tako kot že prvi dan, spet dobili preko emaila v zgodnjih jutranjih urah, tik pred začetkom novih predavanj.

Tretji dan
Zadnji dan je bil veliko bolj sproščen. Bolj ali manj smo se spoznavali s tehnikami promocije samih sebe kot blagovne znamke. Mentor nam je predstavil različna socialna omrežja in nas
poučil o tem, kako jih izkoristimo na način, da bodo kar najbolje predstavljali našo osebnost, izražali naše interese in s tem privabljali druge.
Za konec naj povem še to, da mi res ni žal teh treh dni, ki sem jih preživel za računalnikom, in lepega vremena, ki sem ga opazoval skozi okno svoje sobe. Prav ničesar v zunanjem svetu nisem zamudil, še več, upam si celo trditi, da sem z udeležbo na tej poletni šoli celo veliko pridobil. Nadgradil sem znanje, ki sem ga pridobil v okviru izobraževanja na magistrski stopnji, dvignil na višji nivo sposobnost javnega nastopanja, predvsem pa me veseli dejstvo, da se počasi navajam na novo izkušnjo, ki me na FUDŠ čaka prihodnje študijsko leto.
P.S. Pecs je prekrasno obmejno mesto, ki se nahaja v bližini Srbije in Hrvaške. Zelo mi je žal, ker ne morem tega poročila obogatiti s še kakšno sliko katere izmed znamenitosti, ki jih v Pecsu, evropski prestolnici kulture iz leta 2007, zares ne primanjkuje.

Rok Bratina